Zakaj pišemo, snemamo in kažemo naše življenje
Kolumna Maruše
Pišem kot kirurginja, mama dveh sinov in soustvarjalka Empatorija, ki se je zelo hitro naučila, da življenje nima veliko smisla za kratka navodila, še manj pa za jasne scenarije, in da se med operacijsko dvorano, domačo kuhinjo, Majevimi risbami in Gašperjevo sposobnostjo povezovanja stvari pogosto skriva več resnice kot v lepo zapakiranih razlagah.
Empatorij je nastal iz takih trenutkov. Ne iz ideje, da bi morali nekaj razlagati svetu, ampak iz potrebe, da imamo prostor, kjer lahko življenje obstaja takšno, kot je – malo neurejeno, malo po svoje, včasih zelo natančno, drugič precej približno. Nastal je iz Majevih risb, iz njegovega ritma, ki se ne pusti priganjati, in iz Gašperjeve sposobnosti, da stvari povezuje, drži skupaj in jim daje strukturo, tudi takrat, ko se zdi, da se vse dogaja prehitro ali preveč hkrati.
Pišemo, ker v operacijski dvorani ne govoriš o vsem. Snemamo, ker nekaterih občutkov po dolgem dnevu ne moreš spraviti v poročilo. Kažemo naše življenje, ker se je izkazalo, da je ravno v tej kombinaciji natančnosti, rutine, ustvarjanja in vsakdanjih zapletov nekaj, v čemer se presenetljivo veliko ljudi prepozna.
Maj je tisti, ki me vsak dan znova opomni, da hitrost ni vedno vrlina in da ponavljanje ni napaka, ampak način, kako svet postane obvladljiv. Gašper je tisti, ki Empatoriju daje strukturo in ravnotežje, brez velikih besed in brez potrebe po ospredju. Jaz pa sem nekje vmes, razpeta med zelo resen poklic in zelo resnično življenje, ki se ne pusti ujeti v urnike, čeprav se zelo trudim.
Ta kolumna je moj dnevnik. Ne vsakodnevni, ampak tak, ki nastaja takrat, ko se stvari dovolj usedejo, da jih lahko pogledam z razdalje. V njej bodo zapisi iz bolnišnice, iz doma, iz Empatorija, o avtizmu, o družini, o ustvarjanju in o vseh tistih trenutkih, ki niso dovolj pomembni za poročila, a so ključni za razumevanje ljudi.
Empatorij ni pobeg od realnosti, ampak njen podaljšek. Je prostor, kjer ni treba igrati vlog in kjer se kirurginja ne pretvarja, da nima dvomov, mama ne skriva utrujenosti, ustvarjalnost pa ne potrebuje opravičila. Tukaj so Maj, Gašper, delo, življenje in humor v istem prostoru, brez potrebe, da bi jih ločevali ali lepili v smiselno zgodbo.
Če bereš to in imaš občutek, da tudi tvoje življenje ni razdeljeno na jasne predale, da se profesionalno in osebno nenehno prepletata, potem si tukaj čisto prav. Ta kolumna ni razlaga, zakaj živimo tako, kot živimo, ampak beležka tega, kar se dejansko dogaja.
Pišemo, snemamo in kažemo zato, ker je to naš način, kako ostajamo budni, pozorni in človeški. Ne kot projekt, ampak kot življenje, ki se zgodi vsak dan – tudi takrat, ko ni časa zanj.
- Maruša
